Bližal se je datum tradicionalnega valentinovega pohoda iz Kozjega na Bohor.
Zdenka je poslala vabilo prvič. Ah kaj bom šla, saj ne morem zaradi mame in tudi kondicije nimam. Kar nekaj mesecev nisem naredila nič za vzdrževanje kondicije. Pa naj grem na ta pohod, poznam pot in vem za vsak vzpon, ki ga je treba premagati. Že skoraj pozabim na pohod, a Zdenkina vztrajnost ne popusti. Spet pošlje vabilo in še pokliče me. Pove, da bi rada šla na pohod, pa nima družbe. Naj se zmenimo in naj ji javim. Že doma me prešine misel, oh midva bi lahko šla. Z Marjanom se peljeva v Krško na skupino in mu predlagam, kaj, če greva na Valentinov pohod. Je bil kar za, saj varstvo za mamo imava in se že veselim pohoda. Malo me še črviči glede moje telesne pripravljenosti. Na skupini še malo povprašam, če se nam še kdo pridruži.
V soboto zjutraj se dobimo na avtobusu iz Krškega v Kozje Tone, Jože, Zdenka in midva. Vsi veseli spijemo jutranjo kavico in pot pod noge. Bilo je mrzlo in po cesti smo kar pohiteli, da smo se ogreli. Prvi vzpon po cesti. Kar gre in smo že pri prvi postojanki. Prilegel se je sendvič in sladki čaj, malo počitka in gremo naprej. Pričaka nas zasneženi pot. Posijalo je sonce in opravili smo prvo slikanje. Kako čudovito… tako se pot vila naprej. Prijeten klepet, fantje zadaj midve z Zdenko naprej. Sploh sem pozabila, da nimam kondicije. Pot se je vzpenjala in tudi snega je bilo vse več. Tone nas je pogostil s kavo in glej že je bila Zdenka v snegu. Ni bilo ravno smešno, saj se je pošteno udarila po ledenem snegu. Ozka gaz je od nas zahtevala manekensko hojo. Malo sem zgrešila stopinjo in že mi je bila noga do kolena v snegu. Komaj sem se skobacala iz luknje. Kmalu za mano Tone ponovil vajo v snegu. Občudovali smo zasneženo naravo, klepetali, srečevali pohodnike in se bližali našemu cilju. Na travniku pred cesto je bilo čudovito. Steptana pot, sonce, veselje pohodnikov, nekateri so se že vračali nazaj. Zmogla sem. Imeli smo res počasen tempo ampak vseeno smo prišli v štirih urah na Bohor. Zahtevno zasneženo pot smo premagali. Razveselili smo se avtobusa, ki nas je že čakal, da nas odpelje na izhodiščno mesto, v Krško. Zdenka je peš nadaljevala pot v dolino.
Razmišljanje po pohodu. Kaj pomeni vztrajnost, kaj pomeni želja, trdna volja in seveda pravi prijatelji, ki ti pomagajo, da je pot opravljena s prijetnimi spomini. Ponosna sem, da sem zmogla in da še nisem bila pretirano utrujena.
Še vedno velja, kjer je volja tam je pot.
Ivanka
Facebook
zmagovita.pot@gmail.com